Arte Sintesis

Z latino obarvane plesno-dobrodelne odprave v Sežano

Prestari, da bi v petek žurali po Ljubljani in preveč strastni ljubitelji plesa, da bi spregledali sežanski dogodek, smo se trije mušketirji namenili proti jugu naše države, da bi doživeli nekaj nepozabnega. Med drugim smo dokazali, da je Sežana veliko manj kot uro vožnje oddaljena od Ljubljane ter da se lahko v Sežani ljubitelji plesa iz Ljubljane tudi nenapovedano srečamo.

Razlog našega potovanja je bil dogodek Arte Sintesis – Za mir, ki je gostoval v kulturnem domu Srečka Kosovela. Dogodek je organizirala Fundacija ELIC (Svobodne šole znanstvenega raziskovanja otrok). V njem so prostovoljno sodelovali številni umetniki. Izkupiček je bil namenjen otroškemu vrtcu »K' usiq erqe« (Otrok raziskovalec) ELIC iz Cusca ter sirotišnici »Hogar Amantani« iz Cusca v Peruju. Dogodek so neposredno preko interneta lahko spremljali tudi iz Peruja. Povezavo z Evropo je ustvarila Sabrina Gec, ki je obiskala Peru in se odločila pomagati tamkajšnjim otrokom.

Pester program, med katerim je občinstvo pritajeno žlobudralo v primorščini, španščini, italijanščini, ljubljanščini in štajerščini je obljubljal poslastice iz akrobatike, petja, gledališča in plesa.

Otroci COŠ P. Tomažič so ubrano zapeli nekaj pesmic in predstavili gimnastiko kot telovadbo, ki ohranja zdravje in vitalnost.

V spominu nam je ostalo kar nekaj vrhunskih plesnih prispevkov. Nepozabni so bili akrobatsko plesni performansi, ki jih je izvedel Sinakt teater, cirkus in ples. V njih je plesalec izgubil realni stik z odrom in odlebdel nad zemljo. Plesalka se je zlila s slapovi na projekcijah v ozadju, drug plesno akrobatski par pa je skladno risal geometrične like na nebu.

S »Skodelico kave« je živo motil oz. moril občinstvo Sergej Ferrari (sicer tudi režiser dogodka), ker je bila njegova brezhibna interpretacija dovolj cankarjansko mučna, da je v nas prebudila klasiko krivde do matere.

Vincenzo Zoccano in Maria Gastol sta presenetila s solo petjem, Harmony Gospel Singers pa so nas zazibali v čaščenje Gospoda in očiščenje duše (za tiste, katerih teža omenjene krivde do matere bi bila prehuda). Zborček tamburašev nam je odmuziciral nekaj dinamične, všečne »tipične krajevne glasbe«, piko na i pa je s tangom pristavila hramonika Gorana Ruzzierja.

Sabrina Gec, organizatorka in idejna mati dogodka, je skupaj z Miranom Gustinom presenetila v gledališko plesnem performansu Zingara (Ciganka), kasneje pa smo lahko uživali tudi ob njuni salsi.

Predstava skupine sodobnega plesa El Desierto je vzbujala prijetne, skladne orientalsko puščavske asociacije.

Sledile so »show dance« točke plesnih šol Arianna in Batucada, v katerih smo videli tudi nekaj zanimivih salsa prijemov.

Bachata Massima Reje in Michele Cresi je bila provokativno slabokrvna in zlovoljno smo se spogledovali. A podarjenemu konju se ne sme gledati v zobe. Tango Arianne in Franca je bil polnokrvno strasten in tragičen, zapeljiv in poguben.

Občudovali smo neumorno mladino (Katizbor), ki je pred odrom sicer vedno manj nemirno migala in naposled omagala. Izčrpane od dolgega programa nas je naposled, po poslavljanju od Sabrine, le požrla noč. Številne vtise in mozaični plesni program, ki nas je s kakovostjo presenetil, smo morali po spominu obdelovati naslednji dan. Za ljubitelje plesa Trst ni nedosegljiva daljava, kaj šele Kosovelov rodni Kras.

Tekst: Irena Jakopanec, Foto: Boštjan Bibič

Na vrh