Antony   Santos  -  zvezdnik   z   vasi

Las Matas de Santa Cruz je vas na obrobju Dominikanske republike, pa vendar jo pozna večina tamkajšnjega prebivalstva. V njej namrč živi Antony Santos, njihov največji bachatero, glasbenik, ki se je iz čiste revščine prebil v vrh slave, a kljub temu še vedno ostal skromen po načinu življenja. V Las Matas de Santa Cruz sem se pred kratkim, ob gostovanju Slovenskega mladinskega gledališča na gledališkem festivalu v Dominikanski republiki, odpravil že tretjič.

S Santosom in njegovo družino se poznam že nekaj let, tokrat pa se mi je znova ponudila priložnost, da ga vidim tudi na koncertu v živo. Ravno v tem času je bila namreč najavljena njegova »fiesta« v vasi Esperanza, kjer sva se nekega poznega večera zvečer znova dobila.

Bachata je ob merengueju najbolj popularen ritem v Dominikanski republiki, značilnost teh skladb, v katerih se zvoki polakustične kitare prepletajo s prepevanjem, pa je, da besedila govorijo o izgubljenih ljubeznih ali nedosegljivih ženskah. Bachata ima svojo glasbeno osnovo v kubanskem boleru in afriških ritmih, zato ni čudno, da je najbolj popularna ravno na tistem področju Dominikanske republike, ki meji na sosednji Haiti. Zaradi teh korenin jo je bela elita dolgo prezirala in mnogi v prestolnici Santu Domingu bachate še danes smatrajo za manjvredno glasbo. Do pomembnega preobrata v tej miselnosti je prišlo na za?etku devetdesetih let po zaslugi Antonyja Santosa, ki je tedaj na svoji prvi zgoščenki posnel hit Voy pa'lla in z njim osvojil najširše množice v državi. Ko je le malo za tem eno od plošč naslovil Bachata Rosa še Juan Luis Guerra, so se za to glasbo za?eli popolnoma drugi časi. Juan Luis Guerra ima namreč za razliko od tipičnih bachaterov glasbeno šolo in ameriško visokošolsko izobrazbo, z uvrstitvijo bachate v svoj glasbeni repertoar pa je podrl zid med njo in dominikansko elito.

Haiti bližje od prestolnice

Las Matas de Santa Cruz je sicer srednje velika vas, ki ima nekaj več kot 12 tisoč prebivalcev. Do meje s Haitijem je precej bližje, kot do prestolnice, vas pa je postala znana ravno po Antonyju Santosu, ki se navkljub svoji slavi noče preseliti v Santo Domingo ali vsaj v Santiago, kjer je večina dominikanske glasbene industrije. Antony Santos je multimilijonar, ponaša se z luksuznimi avtomobili, lastno kabelsko televizijo, diskoteko in številnimi veleposestmi ter tudi hišo, ki v vasi močno izstopa.

Proti njemu teče tudi nekaj sodnih procesov, predvsem zaradi sporov v zvezi z zemljišči. Mnogi Dominikanci namreč v Santosovemu bogastvu vidijo priložnost tudi zase. Glasbenik ob vsem tem s pridom izkorišča svojo novo funkcijo. Ker je leta 1999 v predvolilni kampanji podprl sedanjega dominikanskega predsednika Hipolita Mejio, ga je ta takoj po zmagi na volitvah imenoval za svojega osebnega svetovalca za kulturo. V Mejijini Dominikanski revolucionarni stranki so pred volitvami celo izdali ploščo največjih uspehov Antonyja Santosa v kateri so besedila zamenjali tako, da so namesto o ljubezni do žensk govorila o ljubezni do bodočega predsednika. Ena prvih stvari, ki jih je Santos naredil po zmagi Hipolita Mejie, je bila ta, da si je dal na registrsko tablico avtomobila zapisati »Svetovalec vlade«, na koncert v vas Esperanza pa je prišel kar v policijskem spremstvu in z avtom, ki je imel namesto registrske tablice zapisano samo »Oficial«.

S hitom iz revščine

»Izhajam iz revne družine, v kateri smo se prebijali skozi življenje«, mi je dejal v pogovoru in nadaljeval: »Že zelo zgodaj sem začel improvizirati na najrazličnejše inštrumente in ugotovil, da bo glasba postala moja prihodnost. Iz revščine pa me je potegnila skladba Voy Pa'lla, za katero nikoli nisem pričakoval, da bo postala tak hit. Na prvo ploščo sem jo celo dodal čisto na koncu, da bi z njo zapolnil prostor, ki je še ostal. Potem pa sem ravno po njeni zaslugi zaslovel in obogatel. Zato sem nanjo čustveno še

Glasba je pomemben del družine Santosovih. Dvanajstletni sin Jordy je lani s pomočjo očeta in njegovih glasbenikov že izdal svojo prvo ploščo. Santosova žena Griselda pa je sestra Raulina Rodrigueza, prav tako pomembnega dominikanskega bachatera, ki za razliko od Santosa ogromno nastopa v tujini. Pot ga je že nekajkrat zanesla tudi v Evropo. Ko sem pred leti ugotovil, da je mlajšemu sinu ime Jordalin sem Griseldo povprašal, kako je mogo?e, da ima žensko ime. »V bolnici so se zmotili, potem pa smo tako kar pustili«, mi je odgovorila. Na eni od Santosovih plošč, kjer sta objavljeni sliki njegovih otrok, so to napako celo ponovili in zapisali, da gre za sina Jordyja in h?erko Jordalin. Ampak zaradi takšnih stvari se v Dominikanski republiki nih?e ne razburja. Tudi ime samega Santosa enkrat pišejo Antony in drugič Anthony. Njemu je bolj pomembno, da ga vsi poznajo pod umetniškima imenom El Mayimbe. S slednjim na Karibih označujejo ljudi, ki imajo pomemben vpliv in moč.

V Dominikanski republiki se ljudje ves čas ukvarjajo z vsakodnevnim bojem za preživetje. Pred nastopom Antonyja Santosa v Esperanzi je imela skupina z njim kar pod drevesom živahno razpravo. Ko sem managerja Lorena Hernandeza vprašal, kaj se dogaja, mi je odgovoril: »Glasbeniki hočejo potovati. Vabijo nas v ZDA, kjer je denar, Antony pa še kar no?e iti. Tukaj je kriza vse hujša in vsak se skuša znajti po svoje. Tudi jaz imam ob tem poslu še svoj ansambel s katerim služim dodatni denar.«

Močan rasizem

Med bogato elito in revno večino v Dominikanski republiki res obstajajo velike razlike. Poleg tega je v tej državi mogoče opaziti enega najhujših rasizmov na svetu. Predvsem beli doma?ini se še vedno smatrajo za neposredne potomce Evropejcev, saj je Krištof Kolumb Ameriko odkril ravno na njihovem otoku, hkrati pa je usoda hotela, da si danes Dominikanska republika otok Hispaniola deli s Haitijem, brez dvoma najbolj »črno« državo na Karibih in

Antony Santos še ni videl Evrope in vprašanje je, če jo kdaj sploh bo, saj se boji vožnje z letalom. »Meni sta Las Matas de Santa Cruz in Dominikanska republika čisto dovolj«, pravi. Do New Yorka še nekako zdrži, več kot deseturno potovanje z letalom do Evrope pa mu je preveč, čeprav se dobro zaveda, da ga na starem kontinentu čakajo vedno večje množice ljudi. Dominikanska republika je namreč v zadnjih letih postala izredno priljubljen turistični cilj Nemcev, Špancev in Italijanov, ter tudi drugih Evropejcev. Veliko turistov nato v domovino prinaša tudi Santosove plošče. Francoski režiser Frederic Pelle je poleg tega sredi devetdesetih let o njem posnel dokumentarni film, ki so ga doslej predvajali že na mnogih filmskih festivalih po razli?nih koncih sveta in z njim samo še utrdil njegovo medijsko podobo.

Tekst in foto Marko Jenšterle

*Marko je novinar in avtor in nadvse goreč "bachatero".