Nastal je nov zvok - salsa, ki jo je tako zelo težko natančno definirati ravno zato, ker se v njej zrcali množica karibskih stilov; rumba, son montuno, guaracha, mambo, cha cha cha, bomba, plena, cumbia, guajira, charanga, festejo, danzon....-glasbene in plesne zvrsti latino dežel od Kube, Dominikanske Republike, do Puerto Rica, Venezuele, Kolumbije itd. Podoben sinkretizem se je dogajal v tridesetih letih tudi v Mexico Cityu, a je zaradi večje ekonomske moči New Yorka doživel boom in promocijo ravno v Ameriki.

Od vseh glasbenih stilov pa je najmočnejši ravno pečat kubanskega sona. Salsa je prevzela njegov ritmični in harmonični vzorec, pa tudi sestavo instrumentov, zato imajo son za neposrednega prednika salse. Son je še danes zelo cenjena glasba na Kubi, je hrbtenica Afro-Kubanske glasbe, rojena iz srečanja afriških bobnov in španske kitare.

In če se ozremo še dlje za koreninami salse, naletimo na sinkretizem afro-katoliških religij, na afriške sužnje, ki so z govorico bobnov nagovarjali svoje bogove, kasneje zamaskirane v katoliška imena. Še danes je v salsa skladbah pogosto slišati religiozne slavospeve in ko boste naslednjič v kakšni priljubljeni vroči salsa skladbi zaslišali imena kot so Chango ali Yemaya, vedite, da hote ali nehote plešete v čast afriškim bogovom.